Zgodbe iz 19. stoletja nam kažejo, da so božični večer praznovali na podoben način kot danes. Obhajali so tako božičnico kot petelinsko mašo; gostilne so se že ločile od verskega obreda.
Po začetku decembrskih praznovanj v 16. stoletju nam o božičnih praznovanjih pripoveduje pregled v "Dnevniku Gregorio M. Guijo" leta 1650:
Tistega dne so vsi prebivalci mesta postavili v okna svojih hiš snop Matere Božje in druge slike njenega veličanstva na platnih, še posebej vdano, okrašeni s številnimi lučmi, tako da so bile ulice ponoči zelo temne zelo jasen in bil zelo pobožen; in mulatje, temnopolti, mestizo in Indijanci so se zbrali na križišču tega mesta in glasno molili Gospin rožni venec na kolenih in po ulicah so fantje šli v tolpi, mnogi izmed njih in ljudje vseh starosti.
Božična dodatna maša je bila praznovana zjutraj, med devetnico in druga ob 12. uri 24. Prve nimajo značaja, ki bi jih danes razlikoval, tako kot glasba murgas in verzi, ki so bili so peli.
Danes ni več v navadi, da gremo na božično mašo. Božični večer je strogo družinsko praznovanje, gostilna je organizirana z enakimi obredi in pesmimi, kot so opisane zgoraj, dokler ni čas, da "otroka spravimo v posteljo". Lik Boga otroka ponavadi nosi ena ali dve mladi ženski v košarici, pladnju ali platnu; nastane procesija udeležencev, ki pojejo uspavanke in božične pesmi, nato pa Otroka Jezusa položijo v jasli, kjer ostane do 2. februarja. Prej je bilo v navadi, da je duhovnik, družinski prijatelj, otroka spravil v posteljo.
S pesmimi je Kristusov otrok položen v zibelko, potem ko ga je vsak gost poljubil, družina ostane ob rojstvu in poje božične pesmi. Ti so se sčasoma razvili, čeprav se "Adeste fidelis" in "Tiha noč" še naprej razlagata.
