To je monumentalno delo Frayja Bernardina de Sahagúna, frančiškanskega brata, napisanega tako v nahuatlu kot v španščini, s pomočjo tako imenovanih "Informantes de Sahagún" in z nekaterimi latinskimi različicami.
Kot že ime pove, je to delo ključni del mehiškega zgodovinopisja zaradi ogromne količine dogodkov in običajev, ki jih beleži, posname neposredno, torej iz ust tistih, ki so upodabljali.
To impresivno raziskovalno delo se je začelo okoli leta 1547 v Tlatelolcu, začenši s knjigo VI (knjiga o retoriki in moralni filozofiji) in morda nadaljevalo s XII (tisto o osvojitvi). Fray Bernardino gre v Tepeapulco, kjer med letoma 1558 in 1560 dobi gradivo svojih prvih spominskih obeležij. Tudi v Tlatelolcu so ti popravljeni in razširjeni okoli leta 1561-1562, nato pa tam, v letih 1564-1565, so napisani zakonski zakoniki. Ko se je preselil v mehiški samostan, je med letoma 1565 in 1569 revidiral in razširil nahuatlsko besedilo, leta 1570 pa je po papeževem naročilu poslal povzetek svojega velikega dela v Španijo (ki je izgubljeno) in kratek povzetek v Rim.
Do tega zadnjega datuma - ko je nahuatlsko besedilo njegove Splošne zgodovine (...) pravkar končano - avtorju odvzamejo njegove rokopise, ki jih razpršijo, in jih izterja šele pet let kasneje, špansko parafrazo dopolni leta 1577. Naročilo pravo cedulo Felipeja II naslednje leto, ko je celotno besedilo Sahaguna poslano v Španijo, ne da bi tu pustili kopijo. Ostajajo pa osnutki in prenosi, ki se jim Sahagún med letoma 1583 in 1585 posveti, da bi delno ponovil svoje delo.
Carlos María de Busdamente je izdal prvo izdajo, ki se je pojavila v Mehiki leta 1829, nato pa je bilo objavljenih že več izdaj, najbolj zanesljiva pa je bila izdaja patra Angela Marije Garibaya K. Leta 1956 objavila redakcija Porrúa, zbirka Sepan Cuantos, v kateri temelji na naslednjem vsebinskem razmerju. Vsaka knjiga lahko vsebuje do več kot trideset poglavij.
Predgovor (z avtorskim rokopisom)
Prva knjiga. V katerem govori o bogovih, ki so jih častili domačini te dežele, ki je Nova Španija.
Druga knjiga. Ki se ukvarja s koledarjem, prazniki in obredi, žrtvami in slovesnostmi, ki so jih ti domačini te Nove Španije naredili v čast svojim bogovom.
Tretja knjiga. Od začetka, ki so ga imeli bogovi.
Knjiga četrta. Iz sodne astrologije ali veščine ugibanja, da so ti Mehičani nekoč vedeli, kateri dnevi imajo veliko srečo in kateri nesrečo, in kakšne pogoje bodo imeli rojeni v dneh, pripisanih likom ali znakom, ki so tu postavljeni, in zdi se, da gre za nekromantnost, da ne astrologija.
Peta knjiga. Kar zadeva znamenja in napovedi, ki so jih ti domačini vzeli nekaterim pticam, živalim in škodljivcem, da bi ugibali o prihodnjih stvareh.
Šesta knjiga. O retorični in moralni filozofiji in teologiji Mehičanov, kjer obstajajo zelo radovedne stvari glede lepote njihovega jezika in zelo občutljive stvari glede moralnih vrlin.
Sedma knjiga. Kar zadeva naravno astrologijo, ki so jo dosegli ti domačini Nove Španije.
Osma knjiga. Kraljev in lordov ter način, kako so imeli na volitvah in v vladi svojih kraljestev.
Knjiga Nono. Od trgovcev in uradnikov z zlatom, dragimi kamni in bogatim perjem.
Deseta knjiga. Od razvad in vrlin teh indijanskih ljudi; ter notranjih in zunanjih delov celotnega telesa; in nasprotne bolezni in zdravila; in narodov, ki so prišli na to zemljo.
Enajsta knjiga. Od lastnosti živali, ptic, rib, dreves, zelišč, cvetja, kovin in kamnov ter barv.
Dvanajsta knjiga. To govori o zavzetju Mehike. (Knjiga dvanajst. Različica Nahuatlovega besedila. V katerem je rečeno, kako se je vojna odvijala v tem Mehiki.
